Nonsens

Še močnejši, novejši, inovativnejši. Ni me še konec. Pihajoči hlad zunanjega vrata mi vzbudil misel na blog. Hja?

Odbil je zvonec, ki se ga bom počasi začenjal spominjati z nostalgijo, dasiravno ni od tega preteklo veliko časa, pa vendar.

Z mislimi o prihodnosti naslednjih ur zatopljeno glavo sem počasi korakal proti domu. Pesimistične misli, ki so mi kazale realno podobo dneva, ki me čaka, so mi dale vedeti, da lahko pričakujem samo še en klavrn, zame vsakdanji večer, ki se bo končal s toplim ročnim objemom kurca, ki bo jokal bele solze ob mislih na žensko brez obraza, nakar mi miselni in fizični korak zaustavi dvoje oči, katerih črna svetloba hiti proti meni.

Slednjo čutno s svojim čutilom ujamem tudi sam. Sekunda lova svetlobe postane minuta in sekundi postaneta minuti. Takrat sem jo prvič uzrl.

Večer se je kljub temu končal z jokanjem, vendar jokanjem z mislijo na žensko z obrazom.

 Misel na čutnost.

Lep dan prekriva miselna oblačnost. Živčnost prihaja na dan. Nedelo nehote postalo bo delo.

Misel na bližnjo prihodnost.

Pogled levo. Nič. Pogled desno. Nič. Pogled dol. Nič. Pogled gor. Nič. Zamišljen. Povalan.

 Misel na “nebodigatreba”.

Torba odložena. Skrajšan vikend kliče po sladkih skrbeh, slabše pustim v tednu, ki je za mano.

 Misel na brezskrbnost.

Oblaki. Za njimi svetloba. Deluje nepredvidljivo. Ob pogledu na pobeljeno rjavo mizo irelevantno.

 Misel na delo.

Pogled skozi okno. Vidim punco skravžlanih las in lahkega koraka.

Misel na sprehod v dvoje. 

Pogled očes. Čas se ustavi. Poznaš jo.

 Misel na brezkrbnost.

Danes zjutraj. Vse po starem. Pogled na pripravljen kovček in sled v kopalnico.

Misel na dolg dan.